ov="Mik. (V. Gr. IV. 30.)" (1)

1. 1. òn, óna, onọ̑ (ónọ), pron. er, sie, es; on, der Mann, ona, das Eheweib (tako med prostim narodom drug o drugem govorita mož in žena); on, das Männchen, ona, das Weibchen bei Thieren ( bes. Vögeln); acc. n. sing. "je": storite je tretjič, Dalm.; vzemi le-to dete in je doji, Dalm.; brzdam svoje telo in je v hlapčevanje silim, Schönl.- Met.; tako tudi nk. (sicer nav. "ga"); — v nikalnih stavkih more genitiv tega zaimena spremljati samostalnik, katerega se tiče zanikavanje: ni ga jezika, ni je besede, Ravn.- Mik.; Ni ga lasu na glavi več, Preš.; nimam ga človeka, ki bi me v jezero dejal, Ravn.- Mik.; tako tudi pri akuzativu v vzklikih: da jo nevoščljivost! da ga napuh! Ravn.- Mik.; ( gen.: da je sestre! Met.- Mik.); — acc. f. sing. "jo" izraža nekak nedoločen objekt pri mnogih glagolih; potegniti jo kam, uganiti jo; Štirje jo godejo, Eden jo trobi, Npes.-K.; (menda po vplivu italijanščine; prim. capirla, Mik. (V. Gr. IV. 30.)); — stari acc. m. sing. "i(jъ)" se združuje z nekaterimi predlogi: predenj, nadenj, (= pred njega, nad njega) in: vanj, zanj, nanj, ponj (= v njega, za njega, na njega, po njega); (pomni: gre nad i, pade pred-i, Met.).

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani